Naloga ščitnice je, da tvori hormone tiroksin, trijodtironin, ki uravnavata presnovo telesa in kalcitonin, ki skupaj s parathormonom obščitničnih žlez uravnavata presnovo kalcija.

Žleza ščitnice

Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem, ki ima obliko metulja in jo sestavljata dva režnja na sredini povezana z mostičkom. Leži na spodnjem delu vratu pred sapnikom. Povečana ščitnica zaradi pritiska na sapnik, grlo, požiralnik in žrelo lahko povzroča težave pri dihanju in požiranju. Ščitnica proizvaja hormona tiroksin in trijodtironin, ki sta glavna presnivna hormona. Proizvaja tudi kalcitonin, ki skupaj s parathotmonom obščitničnih žlez uravnava raven kalcija v krvi. Povišane vrednosti ščitničnih hormonov pospešujejo presnovo, pomanjkanje hormonov pa presnovo upočasni. Po operativni odstranitvi ščitnice njeno nalogo uspešno nadomesti majhna tabletka s hormoni ščitnice, ki jo je potrebno dnevno jemati vse življenje.

Po operativni odstranitvi ščitnice njeno nalogo uspešno nadomesti majhna tabletka z hormonom ščitnice, ki jo je potrebno dnevno jemati vse življenje.

V neposredni bližini ščitnice ležijo obščitnične žleze. Običajno po dve, za riževo zrno veliki žlezi na vsaki strani vratu. Izločajo hormon parathormon, ki uravnava raven kalcija v krvi. Obščitničnih žlez pri operaciji ščitnice ne odstranimo, vendar lahko poseg začasno ohromi njihovo delovanje.

V žlebu med požiralnikom poteka na vsaki strani živec t.i. klatežev povratnik, ki oživčuje glasilko. Pod mestom, kjer je ščitnica prirasla na sapnik, živec pred vstopom v grlo dela kolena in je zelo blizu ščitnice. Pri operaciji ščitnice živec pazljivo poiščemo in ga ohranimo. Kljub previdnosti in natančnosti se občasno zgodi, da se živec, prevladujoče prehodno, poškoduje. V takih primerih ima bolnik po operaciji hripav glas. V 4-6 tednih se glas izboljša in v glavnem normalizira. Tveganje za takšen zaplet je v naši ustanovi 0,8 %. Resnejša, a na srečo izjemno redka, je poškodba obeh živcev. V takih primerih ima bolnik težave z dihanjem in je brez glasu. 

Ščitnica
Ščitnica vpliva na delovanje srca, možganov, črevesja, kože in zato se njeno povečano ali zmanjšano delovanje odraža v številnih znakih in simptomih na različnih delih telesa.

Bolezni ščitnice

Bolezni ščitnice razdelimo glede na delovanje hormonov ščitnice na evtireotične (normalno delovanje), hipertireotične (povečano delovanje) in hipotireotične (zmanjšano delovanje). Hipertireotični bolniki imajo pospešeno presnovo. Posledično jim hitreje utripa srce, imajo povišan krvni tlak, prekomerno se znojijo, so nervozni, hujšajo, tresejo se jim roke. Za bolnike s t.i. Basedowovo boleznijo je poleg vseh prej naštetih težav in golše na vratu značilen še pojav izbuljenih oči. Hipotireotični bolniki imajo diametralno obratne težave, kot so utrujenost, nezainteresiranost, slabo počutje, pojav oteklin po telesu in pridobivanje telesne teže.

Povečanemu delu ščitnice ali povečani ščitnici v celoti pravimo golša. Golša je  difuzna, ko je celotna žleza enakomerno povečana. Golša je nodozna (gomoljasta), ko je povečana na račun enega ali več gomoljev v enem ali obeh režnjih.

Najpogostejši razlog za operacijo ščitnice je golša, kadar zaradi svoje velikosti povzroča težave, ki so posledica pritiska na okolnje strukture v vratu. Tudi motnja v izgledu na vratu je razlog za odstranitev golše. Še posebej kmalu se odločimo za operacijo, kadar pri bolniku obstajajo znaki sumljivosti za ščitnični rak.

Rak ščitnice

Rak ščitnice je najpogostejši rak na žlezah z notranjim izločanjem, vendar zelo redek v primerjavi z drugimi vrstami raka. Na srečo ga je največ v obliki t.i. dobro diferenciranih karcinomov, ki so ozdravljivi. Vzrok za nastanek raka ščitnice ni poznan. Pogosto ga povezujemo z izpostavljenostjo vratu rtg sevanju,  pomemben je tudi dedni dejavnik. Terapijo z radioaktivnim jodom uporabljamo kot dodatno zdravljenje, kadar po odstranitvi ščitnice na vratu najdemo ostanke ščitničnega tkiva. 

Operacija ščitnice

Operacija ščitnice je poseg, pri katerem odstranimo reženj ščitnice (lobektomija) ali celotno ščitnico (tiroidektomija). Obseg operacije je odvisen od narave in obsega bolezni. Poseg poteka v splošni anesteziji. Bolnike sprejmemo v bolnišnico na dan operacije, po posegu prenočijo na bolnišničnem oddelku in so naslednji dan praviloma odpuščeni domov.

Resni zapleti po operaciji ščitnice so redki, če jo izvaja izkušen in za to usposobljen kirurg. Med zaplete spadajo krvavitev, poškodba povratnega živca s hripavostjo in padec ravni kalcija v krvi kot posledica poškodbe vseh 4 obščitničnih žlez pri popolni odstranitvi ščitnice. Ta zaplet je izjemno redek, saj za normalno funkcijo zadostuje že ena žleza. Oteženo in boleče požiranje se občasno pojavi pri odstranitvah velikih golš in običajno izzveni samo od sebe. Tudi koža v tem predelu je lahko začasno neobčutljiva za dotik. Večina težav izgine v nekaj dneh do nekaj tednih.

Oteženo in boleče požiranje, je pogosta nevšečnost in se pojavi predvsem zaradi otekline v predelu operativne rane.

Po operaciji ščitnice je potrebno začasno ali stalno jemanje hormonov ščitnice v obliki tablet. Tablete nimajo stranskih učinkov in ob predpisanem in rednem jemanju omogočajo povsem normalno življenje. Občasno je potrebno tudi prehodno jemanje kalcija, če je raven le tega v krvi prenizka. 

 

Priponke